Telesni stražar
Oseba, ki nenehno opazuje okolico, nosi temna sončna očala, ima v ušesu slušalko in govori v kravato, roke ima vedno proste, razen če nosi manjši temen kovček. Tip, ki je na mestu, kjer pač mora biti – senca varovane osebe, četudi po strukturi ljudi tja ne spada. To je varnostnik telesni stražar, kakršen nam je vsem dobro poznan iz filmov.
Varovanje oseb je poklic, ki je bil vedno eden najtežjih in najbolj skrivnostnih. Pogosto ga povezujejo z junaki filmske industrije, silaki z napihnjenimi mišicami, »omarami«, nasilneži in »gorilami« z majhnimi možgani.
Varnostnik v profesionalnem smislu pa označuje osebo, ki je odgovorna, samozavestna, odločna, disciplinirana, prilagodljiva, razgledana, dinamična, natančna in komunikativna. Neprestano mora skrbeti za svojo dobro telesno pripravljenost, znati mora obvladovati stresne situacije in sprejemati odgovorne, pravilne in modre odločitve v vseh okoliščinah, zlasti pa v težkih situacijah. Zelo dobro mora poznati sebe in svoje zmožnosti ter reakcije v stresnih oziroma težavnih situacijah. Poleg tega mora poznati pravila lepega vedenja in protokolarna pravila, biti pa mora tudi diskreten. V različnih situacijah in okoliščinah mora biti pripravljen sprejemati kompromise, vendar še vedno delovati in upoštevati določena načela varovanja. Mora se znati »zliti« z okolico in postati »neopazen«. Varovana oseba verjetno ne bi želela ob sebi varnostnika, ki koraka za njo v konferenčno dvorano in pri tem razkazuje svoje mišice ter odriva vse okoli sebe. Pri svojem delu mora varnostnik čutiti pripadnost svoji službi in ji na nek način podrediti tudi svoj način življenja.
Poudariti je treba, da ne obstajajo popolni priročniki ali metode za ustvarjanje brezhibnega varnostnika, kajti njegovo delo vključuje toliko različnih metod in tehnik, znanj, veščin in sposobnosti, da jih je nemogoče strniti v absolutna navodila in pravila. Varnostnik svoja znanja, izkušnje in veščine pridobiva predvsem z delom, usposabljanjem in urjenjem. Mnogi menijo, da mora biti varnostnik še zlasti izkušen v ravnanju z orožjem, vendar sta njegovo najučinkovitejše orožje modrost in preudarnost.
Varnostnik mora biti sposoben svoje življenje podrediti načinu življenja in navadam varovane osebe. Sprejeti mora njen urnik in navade, pa tudi varovana oseba mora sprejeti varnostnika kot svojega stalnega zasledovalca in spremljevalca oziroma »senco«. Varovana oseba se mora zavedati, da varnostnik varuje njeno življenje za ceno svojega in da je kjerkoli in kadarkoli odgovoren za njeno varnost. Če grobo primerjamo delo policista v uniformi in varnostnika, ki opravlja naloge osebnega varovanja, lahko zapišemo, da varnostnik prične tam, kjer drugi končajo. Policist pri streljanju zavzame kritje in tako zavaruje svoje življenje, varnostnik ostane pokončen, izpostavi svoje življenje, saj s svojim telesom zavaruje varovanca. S položaja, v katerem se tedaj nahaja (v vozilu, v množici, na tleh), mora natančno izbirati tarče in stoodstotno zadeti. Uniformirani policist pa najprej poskrbi za lastno varnost. Po navadi se lahko odloča, katero prisilno sredstvo bo uporabil in po radijski zvezi pokliče pomoč in okrepitev, poleg tega pa mu tudi ni treba biti neprestano v pripravljenosti.